Aktualna razstava

TRK

Galerija Černe

Katarzični trenutek smo zamudili, tresk je že odjeknil. Trk je za seboj pustil kup zverižene pločevine. V resničnem svetu je trčenje povsem naključno in rezultira v hipni preobrazbi. Nasprotno temu, je podoba Trka v Zupančevih delih skrbno zrežirana skozi inovativen, kompleksen in domišljijski ustvarjalni proces. Vse se začne z modelom avtomobilčka, ki ga avtor namerno poškoduje s kladivom in drugimi metodami. Trk –udarec s kladivom- v kontekstu ustvarjalnega procesa ni uničevalen, temveč produktiven dogodek. Totalke modelov avtor fotografira v visoki ločljivosti in jih natisne na papir. Reproducirane podobe nato prenese na slikarska platna kjer vanje posega z barvnimi premazi, ki bodisi cenzurirajo pogled v notranjost vozila, bodisi podobo dodatno fragmentirajo. Avtor s kosci vedno znova manipulira – jih razstavlja in sestavlja na novo. Deli podob lebdijo v brezsnovni belini na slikarskih platnih, ali pa so natisnjeni na kakšnem drugačnem nosilcu, na primer na lesenih kockah. Posamezna slikarska platna so zložena eno do drugega tako, da nova celota deluje še bolj razbita. Prostor se tlači, deformira in na novo formira. O Trku in razbitosti, hkrati pa o ponovnemu sestavljanju, priča pas praznine med posameznimi slikarskimi platni, distanca med kockami, barvni madež, ki zakriva del podobe ali pa skrbno vrisana špranja.

Brez avtomobila ni slovenske mobilnosti, zato bi lahko dejali da jekleni konjiček predstavlja popoln simbol svobode. Orisuje del vsakdana, je nekaj poznanega in domačega. Tudi prometne nesreče, ki nas vznemirjajo in navdajajo z občutkom minljivosti, v našem miljeju niso redkost. Četudi Zupančevi Trki izhajajo iz avtorjeve osebne travmatične izkušnje, v galerijskem prostoru delujejo drugače. So materija z visokim energetskim potencialom, ki jo avtor skozi različne medije in metode vedno znova prevaja v umetniško delo. V razbitinah ni sledu o človeških ponesrečencih, ne vidimo luž krvi ali polomljenih udov. Pred nami je podoba avtomobila – svobode, ki kljub poškodbam ni končal v stiskalnici, temveč ga je Trk transformiral v na novo premišljeno celoto, kar daje Zupančevim delom prej kot grozljiv, optimističen nagovor.

let's talk art